Ljubljana, junij – Onkološki inštitut se je z Državnim program obvladovanja raka (DPOR) udeležil 2. konference Življenje z rakom po raku, letos pod naslovom Evropski načrt boja proti raku v praksi. Konferenca je potekala v dveh panelih – v prvem delu so govorci razpravljali o izzivih obstoječih presejalnih programov in morebitni vzpostavitvi novih programov za pljučnega raka in raka prostate, v drugem delu pa o zakonskih omejitvah pravice do pozabe in kako jih preseči.
Slovenija predstavlja eno od vodilnih sil v evropskem prostoru na področju obravnave raka in to že vse od prvega predsedovanja EU pred 14 leti, ko je naša država takrat obravnavo raka postavila za eno osrednjih prioritet in z njo nadaljevala tudi po zaključenem predsedovanju, je dejala mag. Vesna Kerstin Petrič, generalna direktorica Direktorata za javno zdravje na Ministrstvu za zdravje: »Vsi naši skupni napori se odražajo tudi v tem, da imamo enega najboljših registrov raka, trenutno tri izredno kakovostne državne presejalne programe, izboljšujejo se naši rezultati na področju zdravljenja in preživetja. Vsekakor pa imamo še veliko rezerv pri preventivi, zlasti pri strategiji za nadzor nad tobakom, ki jo sicer že imamo, ter pri strategiji za nadzor nad alkoholom, ki pa je sploh še nimamo. Omeniti moram tudi odlične in predane zdravstvene delavce ter močne organizacije bolnikov, ki svojim članom pomagajo, da na poti od diagnostike do zdravljenja lahko svojo bolezen bistveno bolje prenašajo.«
Presejalni programi za raka v Sloveniji veljajo za vzorčne primere
Pri prvi obravnavani tematiki so sodelovali koordinatorica Državnega programa za obvladovanje raka za obdobje 2022-2026 Sonja Tomšič, dr. med., vodja Državne komisije za presejalne programe doc. dr. Urška Ivanuš, vodja strokovne skupine za pljučnega raka pri DPOR, doc. dr. Martina Vrankar, spec. onkologije in radioterapije, doc. dr. Aleš Rozman, v.d. direktorja Klinike Golnik, in doc. dr. Tomaž Smrkolj, predstojnik urologije v UKC Ljubljana. V uvodu je Sonja Tomšič poudarila, da so obstoječi trije presejalni programi za raka ZORA, DORA in Svit izjemno dobro razviti ter sprejeti in da je Slovenija vzorčna država dobro organiziranih programov, predvsem za vzhodnoevropske države. Dodala je tudi, da je za uspešnost presejalnega programa potrebna vsaj 70-odstotna udeležba, kar dosegamo pri ZORI in DORI, pri Svitu pa (še) ne. Tam je povprečna udeležba okoli 63 %, kar je sicer med najvišjimi udeležbami med podobnimi programi v Evropi, z leti pa tudi udeležba v programu Svit še narašča. Najverjetnejši razlog za nižjo udeležbo je, da gre za program, v katerem je vključena tudi moška populacija, ki je statistično prepoznana kot manj pripravljena na skrb za lastno zdravje.
Udeleženci 2. konference Življenja z rakom po raku
Udeleženci 2. konference Življenja z rakom po raku
Previdno in premišljeno pri uvajanju novih presejalnih programov
Doc. dr. Ivanuš je ob tem dodala, da kljub želji, da bi za čim več rakov vzpostavili presejalne programe, vsak rak za to ni primeren; bodisi nima potenciala za presejanje zaradi poteka bolezni bodisi za to nimamo primerne tehnologije. Tipičen primer tega je rak jajčnikov. Trenutno v evropskem merilu potekajo strokovne razprave predvsem o uvedbi dveh novih presejalnih programov, za pljučnega raka in raka prostate. Obe sogovornici sta poudarili, da je potrebno pri uvajanju novih programov ravnati previdno in premišljeno – za uvedbo obstajajo jasna znanstveno-strokovna merila, ki morajo biti v celoti izpolnjena, da lahko bolezen uvrstimo v presejalni program, sicer tvegamo, da naredimo več škode kot koristi.
Doc. dr. Vrankar je povedala, da podatki iz študij kažejo (pre)potrebnost vzpostavitve presejalnega programa za raka pljuč, vendar je pri tem opozorila tudi na omejitve, ki ga spremljajo. Podatki kažejo, da bi lahko s presejanjem umrljivost znižali za 24 %. Bolnikom, ki je bil rak pljuč odkrit v zgodnjem stadiju, imajo 60 do 90 % možnost za preživetje, vendar pa se pri tem poraja vprašanje, koga vključiti v program. Glavni vzrok za bolezen raka pljuč še vedno ostaja kajenje, zato bi ciljna skupina za vključitev v program lahko postali kadilci oz. bivši kadilci; pri tem pa ključno vprašanje, kako sploh prepoznati to skupino in jo nato povabiti k vključitvi v program. Podatkov o kadilcih namreč ne spremljamo oziroma beležimo niti na primarni niti na sekundarni ravni.
Pri pravici do pozabe stroka enotna
V drugem delu konference so sodelujoči razpravljali o pravici do pozabe in osvetlili njene zakonske omejitve. Med govorci je bila tudi doc. dr. Lorna Zadravec Zaletel, vodja ambulante za sledenje poznih posledic zdravljenja raka na Onkološkem inštitutu Ljubljana, v katero so vključene osebe, ki so se v otroštvu in mladosti zdravile zaradi rakavih obolenj. Sogovorniki so poleg t. i. ekonomske toksičnosti, s katero označujemo različne omejitve na finančnem področju življenja, kot je sklepanje življenjskih zavarovanj, s katero se bolniki srečujejo po zaključenem zdravljenju, v ospredje postavili tudi druge, bolj zakrite oblike diskriminacije, predvsem pri poskusu vstopa na trg dela. Poudarili so tudi, da si je stroka pri pravici do pozabe enotna, da je potrebno to področje (čim prej) sistemsko urediti in da tej ideje nihče ne nasprotuje. Pravica do pozabe je v zadnjih letih v evropskem prostoru postala pomembno vprašanje, kar z uzakonjanjem dokazuje vedno več držav.
Letošnja konferenca Življenje z rakom po raku je nadaljevanje lanskoletne istoimenske konference. Tudi letos je potekala v soorganizaciji Slovenskega združenja organizacij bolnikov z rakom OnkoNet, Zdravniške zbornice Slovenije in Mednarodnega foruma znanstvenoraziskovalnih farmacevtskih družb v Sloveniji.